Ko sonca kar ni in ni, ga pač poiščeš sam... ...in tako smo se po dolgem času odpravili na morje. Ne samo duša, tudi telo se je kar topilo ob toplem soncu. Šli smo takoj za mejo. V Trst. V resnično lepo mesto. Vsa secesijska mesta so lepa, a mediteranska secesija ima še prav posebno svetlobo, poseben blesk, poseben sijaj. Sprehajanje tu je pravi užitek. Trst je tudi zelo prijazno mesto do otrok. Ne samo zaradi neomejenega poskakovanja na pomolih, velikih trgih, številnih "pešpot" ulic in na obali, ampak tudi zaradi mnogih inovativnih, čistih, varnih, nerazmajanih in nepoškodovanih igral. Ob tem ni nezanemarljivo niti to, da so ob vseh igralih nameščene udobne klopce (za starše, se ve), ki so kot igrala čiste, nepoškodovane, nerazmajane. Podobno je z ličnimi smetnjaki, ki so (očitno) redno izpraznjeni in tako smeti ne ležijo vse naokoli. Ampak pri otrocih vseeno vedno zmaga privlačnost vode... tako, da smo večinoma časa preživeli ob hranjenju galebov, sprehajanju ob morju in metanju kamnov v vodo. Modrina, modrina, modrina... jo je sploh lahko preveč?
1 Comment
Se mi zdi, da naše koze (slovenske pasme) ne vejo čist, kaj naj bi zdaj z vsem tem snegom. Nasprotno pa je Byr končno lahko pokazal vso svojo islandsko naravo :) in Rubina svojo švicarsko naravo... Očitno pa se zima poslužuje prav posebnih učnih metod, ker takole v vrsti naših koz še nisem videla hodit :) Pa še za kozlom (prvim) jo mahajo, ha, ta je pa dobra, hahaha... Danes sva si z najstarejšo hčerko ogledala baletno predstavo Silfida... čudovita plesna pravljica. Prav vsi smo uživali.
Resnično nepresenetljiv pa je bil zaključek večera: "Mama, ata, ko bom velika, bom tudi jaz tako plesala" :) Nisem še omenila, ampak od prejšnjega tedna lahko naša mila iz kozjega mleka dobite tudi v Maximarketu v Ljubljani (Trg republike 1)! .... in sicer na policah, kjer prodajajo ekološke izdelke. Natančneje: ko se pripeljete s tekočimi stopnicami v čisto spodnje prostore, so to prodajne police naravnost in levo od vas.
Danes sem se celo dopoldne glasno pritoževala in nadlegovala sodelavke, da kaj je vendar s tem vremenom letos. Že tri mesece (december, januar, februar) je praktično vseskozi oblačno ali pa pada dež ali sneg. Sončne dni v teh treh mesecih bi lahko prešteli na prste. Dobesedno. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz že konkretno pogrešam sonce. Ja, saj je lepo, da so letni časi, lepo je, da so izraziti, lepo je, da so pozimi nizke temperature in da sneži in ja, narava to potrebuje, ja, zato bo manj klopov in drugih nadlog, vse fino in fajn, ampak za božjo voljo, včasih je bilo tudi kaj zimskega sonca… vsaj kolikor se jaz spominjam. Prav moreče, no... Tudi napovedi »delno jasno z občasno povečano oblačnostjo« sem že sita, ker mi dajejo upanje, da bom uzrla vsaj malo svetlobe, pa se lahko na koncu obrišem pod nosom z njo. Če kdo mene vpraša je "delno jasno z občasno povečano oblačnostjo" enako »oblačno« - vsaj kar se osrednje Slovenije tiče. Mogoče bo imela v tem primeru Primorska nekaj sonca, včasih tudi Štajerci, ostali pa si lahko sonce kvečjemu sami narišemo. Potem pa končno… se peljem popoldne danes domov iz službe, grem spotoma okoli 15.30 po otroke in zaslutim, da se skozi oblake nekaj prebija. Ko vstopim v vrtec, je bila to samo slutnja, ko se vrnem iz vrtca pet minut kasneje s prvim otrokom, se je slutnja že razvila v toplo rumeno še z oblaki pomešano svetlobo, ko pa sem prišla iz vrtca s še drugim otrokom (en otrok hodi v stari del vrtca skozi prva vrata, drug otrok hodi v nov del vrtca skozi druga vrata - ista stavba sicer), se je sonce že sramežljivo spogledovalo s pokrajino. Ko sem čez 10 minut prikorakala iz šole s tretjim otrokom, pa se je iz zimske pokrajine že razvila nova slutnja - slutnja pomladne pokrajine. Čez 10 minut smo bili doma in... pomlad je bila rojena. Oh, oh, oh… nekaj tako majhnega, a tako velikega. Modro nebo, sonce, vesela sem bila kot otrok lizike. Takoj sem stekla po fotoaparat in ovekovečila razlivanje zime v pomlad. Saj vem, verjetno se sliši precej patetično, ampak mi je čisto vseeno. Tisti, ki so pretekle tedne pogrešali sonce in toploto tako kot jaz, vedo o čem govorim. Pomlad je končno tu. ... prvi znanilci pomladi so že tu.
V kratkem kaj več ... (Katja) Je včasih že tako, da moraš stisniti in povleči iz sebe vse kar se da, tudi če ni več kaj, kar bi povlekel lahko. Se zgodi. Nekako stisneš zobe, pozabiš na utrujenost, uro, lasten ego, obveznosti naslednjega dne in gre. Regeneracija je hitra in življenje steče dalje.
Je pa problem, ko stiskaš in vlečeš iz globin sebe stvari na dolgi rok… in ko do prepotrebne regeneracije ne more priti. To verjetno poznamo vsi, ki smo kdaj v življenju reševali kak resnejši življenjski problem, ki se zna zaplesti in postati, no, ne ravno kratkoročen. Pa naj bo to partnerski, stanovanjski, zaposlitveni, zdravstveni, obremenilnostni, bivanjski in še kak drug problem bi se našel. Ko se tempo kar ne spremeni, le obdobje tistega »bo bolje« in »bo minilo« vedno premaknemo za centimeter naprej, za dan naprej, za potrpežljivost naprej. In ko si enkrat tako daleč, da rečeš, »tole je zadnjič »tako daleč«…«, takrat naj bi (predvidoma - nekateri te meje ne znajo, zmorejo, nočejo prepoznajo) prišli do zavedanja, da je mejna točka dosežena in je treba nekaj pod nujno spremeniti. In to ne zgolj v detajlih, ampak v samem bistvu. Pri tem je skrajno zoprno, če se kljub zavedanju o doseženi »skrajni točki« ne moremo/ne upamo ustaviti, ker bi to resno ogrozilo kar nekaj drugih zares pomembnih drugih stvari iz zgoraj naštetih problemov. In zato kar rinemo in rinemo. In rinemo. In lahko le upamo na to, da nam bo sreča mila in je konec blizu. Danes smo bili na obisku pri dveh močnih ljudeh, ki sta mejo znala in zmogla prepoznati. Imela pa sta tudi to srečo, da je ta »skrajna meja« prišla ob skorajšnjem zaključku enega tistih problemov. Sta v resnično spodbudo. Ker se obnašata kot zreli odrasli osebi, ker se trudita iskati, ker ponovno gradita vse tisto, kar je bilo postavljeno v ozadje, ker se ne zapirata v molk in ker sta optimista. Hvala obema… ker sta v optimizem in zaupanje tudi nama. |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |