Naenkrat pa zadonijo sirene, uuuuiiiiuuuu, uuuiiiiuuu, se z Jožetom spogledava in začudiva, kaj se vendar dogaja. Reševalci? Gasilci? A je kaj narobe? Ali pa ima kakšna družba le svojo zabavo in imajo ob tem sireno? A je le nekam dolgo trajalo, zvok se kar ni ponehal, slišala sva, da kdorkoli že, je sedaj že skoraj v naši vasi oz. malo preko, in nato sirene potihnejo. Uh, sva rekla, da upava, da se ni kak kmet kje prebrnil s traktorjem, ta petek so vsi pribrenčali na travnike in na veliko kosili. Se spet posvetiva svojim opravilom, za minuto, dve. Nato pa otroci pritečejo pred hišo: "Gasilci grejo!" Aaa, kaj?! Kam grejo? Sem dol k nam? Nejeverno stopiva za hišo in res, zadaj se že bohoti in parkira tavelik rdeč gasilski tovornjak. Ven hitijo gasilci in sprašujejo: "Kje gori?" Midva se spogledava: "Gori? A kje gori?" Gasilci malo pisano gledajo, nato povedo, da gori gozd in že hočejo napeljevat cevi preko travnika. Potem se nama posveti, da spodaj, malo niže od naše hiše pospravljajo gozd in da so že nekaj dni nekaj zažigali. Poveva. In izraziva, da morda je tudi tokrat tako in da intervencija sploh ni potrebna? A so gasilci že na delu, vmes pride še en velik avto-džip, nato še en velik gasilni tovornjak, nato še en avto... hitro se orientirajo, sprejmejo pripombo, da je morda bolj smiselno napeljati cevi skozi gozd in 1, 2, 3 je napeljano najprej ene 500 m cevi (voda iz cisterne tovornjakov) in že gasijo. Mi še kar blinkamo s trepalnicami? Požar, resno? (čudili smo se, ker je bil ta požar res blizu nas, ene 300 m zračne razdalje in nam se tudi sanjalo ni, da se kaj dogaja). Ampak potem le nekaj zavohamo, če gremo malce stran od hiše, vidimo tudi dim. In kjer je dim, je tudi ogenj. Gasilci vmes, ko midva pri sebi modrujeva, da še dobro, da je vse namočeno in ne suho kot sredi kakih sušnih mesecev (potem bi imeli težavo tudi mi in to precejšnjo, ker se je tale požar razvil tako blizu nas in konkreten breg v kombinaciji vetra in suše, bi bil docela neprijeten, če smo še blagi v razmišljanju), napeljejo še ene 500 m cevi v nasprotno stran, gor v vas do hidranta (vse skupaj v hudem bregu, da ne bo kdo mislil, da so se luštno sprehajali, nak, vroče jim je moglo bit kot v peklu, če uniforme sploh ne štejemo). In potem so gasili in gasili in gasili in gasili in proti večeru pogasili. Mi smo (priznamo) nesramežljivo pasli zijala (se ob enem čudili, da jih ni prišel še kdo), srednja dva otroka sta bila uročena, začarana. Pozabila sta tudi, da sta bila baje 5 minut pred dramatičnim dogodkom "na smrt lačna", še na večerjo sta skoraj pozabila :)
Zaključek: osupljiva hitrost, izvrstna koordinacija, neverjetna vztrajnost in predanost za dosego cilja in seveda nesebičnost - tako bi lahko povzeli gasilsko intervencijo. In ne morem mimo asociacije, da če bi tudi ljudje na vodstvenih položajih s takšno vnemo, profesionalnostjo in učinkovitostjo reševali probleme, bi bila ta naša dežela neprimerno bolj uspešna, dobra, lepa in naša.
Še enkrat: čestitke vsem Gasilcem iz Prevoj, Blagovice, Krašnje in Lukovice in en velik hvala!.