Ali kaj narediš, ko je en viška?
In tako se zgodi oni dan. Pod večer gremo z otroki po koze na pašnik. In štejemo mladež (ki rado kje zadrnjoha in se zlepa ne zbudi, pa če bi špičaste prekle padale z neba). Torej, štiri naj bi jih bilo. Pa štejemo: en, dva, tri, štiri, pet. Hm,... ?!?! Pet? Neki bo narobe. Pa štejemo še enkrat. En, dva, tri, štiri, pet. Aaaa? A kaj ne vemo? Je katera rodila? Pa se lotimo štetja mam. Ta Črna ima enega, Rozi ima enega, Tazadnja ima dva, Dora in Marjeta sta s svojima mladičema na oddelku za otročnice (beri: doma), Flora in Oranžna sta še debeli (torej še nista rodili), tamali dve nista noseči, Jean-Paul pa verjento tut ni čez noč postal ženskega spola in še noseč povrhu. Kaj torej ne razumemo? In gremo za vsak primer šteti še enkrat in še enkrat in bolj kot smo šteli, bolj smo bili prepričani v tisto petico.
Kaj čmo? Nič, domov bo treba, pa preverit še pri Jožetu. In peljemo koze domov, vseh pet nam lepo sledi. Jože po telefonu nič ne ve, jaz pa gledam prav butasto v koze in modrujem, od kje je kapnil ta peti mladič.
Ampak, od kje je prišel? Kako je prišel do nas? Še zdaj ne vemo. Blizu nas ni kakih kozjerejcev. No, so, čez hrib. Ampak bi moral kar hribolaziti, da bi k nam prišel, pa kak potok bi moral preplavati, pa gozdu bi moral uiti... hja, da nima kakih čarovniških moči. Skratka, če ga kdo pogreša, naj se javi. Mislimo, da bi tudi on rad šel domov.