Dolgo smo jo pričakovali... jo želeli... opazovali... kukali... prisluškovali... in po debelem mesecu, je prišla. Čisto prava dojenčica goska.Še preden je prišla, sva z Jožetom otrokom povedala, da so goske prav posebne. Saj tistega, ki ga prvega vidijo, začutijo, zavonjajo, avtomatsko vzamejo za svojo mamo. Si lahko predstavljate to čudenje v očeh otrok? In potem skoraj boječe vprašanje: "Bi naša goska lahko imela mene za mamo?" Najstarejša je kar takoj določila vrstni red, da ne bi slučajno kaj nepredvidenega prišlo vmes: jaz bom mama prvi goski, ti (tj. mlajša sestrica) boš mama drugi goski, če bo pa še tretja goskica, ji boš mama, no ata, ti (tj. mlajši bratec). Začuda sta se mlajša dva kar strinjala in prva je goskico, še prebijajočo se iz lupine jajca, držala v rokah naša najstarejša. V jajcu je goska naredila čisto majhno odprtico, ravno toliko, da smo videli skozi njo kljunček in slišali njeno nežno čivkanje. Pa smo rekli, nič, počakati moramo, da pride ven. Po enem dnevu prosečega čivkanja, pa smo sklicali družinski posvet in ugotovili, da verjetno tudi mama goska od daleč zgolj ne gleda, kako ji otrok v jajcu čivka, ampak jajce verjetno tudi sune, se usede ali stopi gor, ga malce razbije s kljunom in tako pomaga mali goski na svet. Rečeno storjeno, to smo storili tudi mi (aja, če še ni jasno - goske smo valili v valilniku - inkubatorju za goske). In na svet je prišla v 1 minuti. Komaj da sem uspela slikati :) Prav vsi smo jo za svojo vzeli tisto sekundo, ko smo jo videli. Zdaj se crklja pri nas, v našem naročju, previdno ji dajemo za piti in ugotavljamo, s čim naj jo vendar hranimo. Nekoliko je izbirčna. Ampak saj je goska... takšne pač so.
Preteklo soboto smo imeli hud problem. Naše zunanje stopnice so bile močno umazane (ne, to še ni bil tisti "ta hud" problem. Da so bile popackane je preprosto dejstvo zato, ker se pozimi nismo prav dosti ukvarjali z njimi, eh...) in zjutraj je padlo vprašanje: kdo bi jih umil? Na najino presenečenje, se je dvignilo troje parov rok in odprla so se kričeča usta: jaz, jaz, jaz... (!!!) - to je bil ta "hud" problem. Kajti otroci so se skoraj skregali, no so se, kdo bi jih umil. Očitno so to dojeli kot neko super zabavo. In ker sva nedavno nazaj z Jožetom ugotovila, da najini otroci čisto premalo pomagajo pri hišnih opravilih (za svoja leta) in sva sklenila to nenudoma popraviti, sva jim rade volje odprla vrata, jim dala v roke sirkovo krtačo, čistilo, vodo in jih poslala ribat.
Ha! Pritoževanj začuda ni bilo. Krega kmalu tudi ne (sva malo porazdelila delo - en otrok riba stopnice, drug stepa predpražnik, tretji pa izvaja nadzor), rezultat pa: lepe, čiste stopnice. Navdušeni smo tako zelo, da bo to opravilo zdaj na sporedu kar vsako soboto. Kaj hočemo, ko pa so otroci tako navdušeni in zagnani! Res nimava srca, da bi jim kratila veselje in oh, naj traja in traja in traja:) |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |