Resnično. Boli, ko poslušaš v neizprosni tišini narave mogočna drevesa padati pod objemom ledenega oklepa. Dobesedno slišiš njihovo ječanje, zadnje vdihljaje, zadnje trzljaje, zadnje napore, da bi vzdržali... in nato predirljiv resk v smrtno tišino. Ki pa traja le nekaj sekund do že naslednjega padca drugega padajočega drevesa. Pa ne boli samo ob nam znanih drevesih, nam ljubi hruški s sladkimi sadeži, nam ljubi brezi, ki v vetru najlepše šelesti, nam ljubi smreki, pod katero vedno zraste jurček, nam ljubi slivi, ki nam ne daje le sladkih sadežev, ampak drži tudi vrv za sušenje perila, ampak boli tudi ob vseh tistih drugih drevesih, ki so nekdaj strumno in ponosno stala, varovala pobočja, skrivala gozdni živelj in se pokončo bohotila v nebo. Kako malo je potrebno, da življenje utihne, zamre, se izgubi nekam pod nebo. Krhkost… moja, tvoja, naša… vseh nas. Naša vas Brezovica je verjetno dobila ime po številnih brezah, ki rastejo vsepovsod naokoli po naši vasi. Ironično je, da je žled terjal med njimi največ žrtev. Če bi morala oceniti, bi rekla, da je vsaj 90 % brez, ali dokončno uničenih (kot na sliki spodaj), ali pa so tako zelo povešene, da si nikoli več ne bodo opomogle. Je naša vas zdaj sploh še lahko Brezovica? Zavesa iz vejic breze... saj bi se človek še čudil nad to lepoto, ko ne bi vedel, da je to tragična in preminula lepota. Mislim, da se nihče prav zares dobro ne zaveda, koliko so v teh dnevih naredili kmetje ali pa povsem običajni ljudje s svojimi motornimi žagami. Povečini so oni očistli ceste in jih naredili prevozne. Gasilci vsega niti ne bi zmogli. Verjetno bi bilo še zdaj pol države neprevozne. Tudi Jože je hodil v službo z motorko v prtljažniku in vsak dan znova očistil ta ali drug odsek ceste, da je lahko on (in drugi) šel naprej po svoji poti. Vidite levo smreko (na levi sliki spodaj)? Tri dni se je borila z težo ledu... šele tretji dan se je morala vdati in žrtvovati svojo lepo glavo (slika desno). Ko jo sedaj vsak dan gledam ob jutrih pri zajtrku, me vsakih znova stisne v dno duše... Koze so se po kozje veselile padle veje hruške in jo glodale kot sladoled. Žal niso tako daljnovidne, da bi vedele, da jim zaradi te zlomljene veje poleti ne bodo več padale, neposredno njim pred nos, tako zelo slastne hruške. Sredino jutro bi lahko oklicali za biserno svetlikajoče, če ne bi že v naslednjem pogledu videli nekaj takega kot je spodnja slika... da bi se človek kar zjokal. Mislim, da razsežnosti te katastrofe še nismo povsem doumeli... vprašanje, kdaj jo bomo. Če jo bomo. Mi, ki smo jo pobliže videli, slišali, občutili, še morda, ljudje v urbanih središčih, pa so jo že tako ali tako pozabili.... tudi to me žalosti. Čeprav vem, da je to v človekovi naravi. Kar nam ni blizu, dobesedno pred nosom, nas ne zanima. Pa saj smo vsi taki. Ko ne bi bili, bi bil ta svet lepši nogo lepši.
|
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |