Saj se še spomnite našega piščanca. Res lepo raste, skoraj se obnaša kot prava kokoš/petelin (še ne vemo kaj je) in izgleda, da je kar trdovraten (in ne, ne bomo ga pojedli kot se nam zadnje čase velikokrat predlaga "kot ideja za nedeljsko kosilo"). Dejansko je prvi, ki je samostojno ob mami kuri preživel rosna leta. Mama kura ga je skrbno čuvala, podila stran vse kar se mu je približalo, mu pridno in vneto iskala hrana in samo zaradi njega poiskala (čez noč) zavetje bliže hiši in tako skupaj z njim zdaj že tri mesece bivakirala pod našimi stopnicami.
Prejšnji teden pa smo opazili, da je prišlo v odnosu med njima do majčenih sprememb. Kar naenkrat mu ni več prepuščala hrane, ki jo je našla, še več, celo sunila mu je je izpred kljuna, češ "mulo kar znajdi se, saj si že dovolj velik". Potem pa pridemo včeraj domov, že proti mraku. In ko stopimo iz avta, najprej zaslišimo nato tudi zagledamo piščanca kako brezglavo leta gor in dol po travniku in dvorišču in se dere in čivka in pivka: "Mama, mama, mama, mama, kje si?"" Pa sem pogledala malo naokoli ("vrgla uč") in strokovno zaključila: "No, pa so šli. Še preostali dve kuri in petelin." Zdaj jo pa imamo, siroto. Ampak se v nadaljevanju nismo preveč ukvarjali s siroto, ampak bolj s teorijami zarote. Kam izginja naša perutnina? Ker to ni bilo prvič. Da so izginjele po ena in ena, smo še nekako prenesli, pač tudi lisica se mora kdaj najesti, pa tudi skobec imam mlade za nahranit, tudi kako kuno sem in tja še prežvečimo. Ampak pred nekaj meseci pa se je zgodilo, da sta nam naenkrat izginili dve goski hkrati (ne, ni bilo Martinovo). Lepi, udomačeni, tri leta sta bili že pri nas, nikoli nista nikamor šli. In puf, lepega dne ju ni bilo več. Niti enega samcatega sledu ni ostalo za njima. Potem se kaka dva meseca kasneje zgodba ponovi. Tokrat s krasnima štajerskima petelinoma. Ravno lepo sta zrasla, se šopirila naokoli, res krasna za pogledat in pridemo domov, pa ju ni bilo več nikjer. Kot pri goskah, izginila kot kafre. In zdaj še to: dve kuri in majhen petelin?!?! Naenkrat? Ne se hecat. Padale so torej teorije o "izginuli perjadi", padala je tudi noč in šli smo spat. Zjutraj pa Jože pride v hišo in naznani: "Vsi so še živi. Očitno so šli vsi spat v kurnik." Hja, vsi razen piščanca. Očitno ga je imela mati dovolj in je pobrala šila in kopita in odpeketala nazaj v odrasli kurji svet. Piščanec pa, da naj se sam odloči, kaj bo. Ostal v dojenčkasti fazi pod štengami, ali pa se bo pridružil odrasli družbi v kurniku.
Prav zanima nas, kdaj bo zbral pogum in šel. Zaenkrat se še cmeri pri stopnicah. Ampak verjamemo, da bo kmalu zbral pogum in šel. Kaj dosti mu tudi ne preostane. Mama kura ga je pošteno brcnila v zadnjo plat in mu jasno pokazala, kako to je na tem svetu. Na njem pa je, da to sprejme, vkalkulira v trenutno stanje in stopi naprej. Mi verjamemo vanj :o)