Skratka, pravo veselje. Končno ne gledamo v nebo koprneč za oblaki polnimi dežja, da napojijo od sonca požgane travne bilke... ampak: obilno polnimo podtalico (zdaj že skoraj na zalogo), se veselimo ob radostih gosk, ki ob lovljenju toplih dežnih kapelj navdušeno stegujejo svoje rumene kljune daleč v nebo in čofotajo po lužah prav vsak dan znova in znova, in da ne omenjam, kako super krasno gojimo vlagoželjeno zelenjavo. Buče in solate vseh vrst so ponorele in rastejo kot zastavo, tudi fižol se zdi, da nima nič proti vlagi, da ne omenjam polj koruze, ki končno ne dajejo več videza štrlečih umirajočih štrcljev tik pred dokočnim kolapsom, ampak pokončnih zelenih polnih steblik, ki obetajo pošteno robutanje in še boljšo večerno druženje ob peki nad praskajočim ognjem...
Pa naj še kdo reče, da tudi mokro poletje nima svojih prednosti :)