Torej, vsi vemo: loki so nekaj fantastičnega. Sploh, če z njimi (skoraj) kaj zadaneš.
Najprej nekaj osnovnih prijemov...
Torej, vsi vemo: loki so nekaj fantastičnega. Sploh, če z njimi (skoraj) kaj zadaneš. Najprej nekaj osnovnih prijemov... ... in že smo iskali primerne tarče. Ker ptice na nebu nikakor niso hotele biti dovolj pri miru, smo šli na ptice na tleh (brez skrbi, puščice so bile tope in večinoma sploh niso šle tako daleč, če so sploh uspele zares konstruktivno poleteti). Ker pa tudi te niso bile dovolj pri miru, pa še velikostno niso bile ravno optimalni primerki, se je naš fante kmalu začel ozirati za večjimi in bolj mirujočimi primerki (mi smo mu svetovali kak hlod, na primer). Ravno tedaj pa se je k nam pripeljal en gospod in ko je nesrečnik stopil iz avta ter se namenil proti nam, je mimo njegove glave kot šus švistnila puščica. Nam je padla tema pred očmi, on pa je, verjetno zaradi hitrosti in nepričakovanja, sploh opazil ni :) Fantetu se je seveda smejalo do ušes in nazaj. Puščica leti!!!!!!!!!!!! Mama, ata, sta videla? Ja, kaj naj rečeva, bravo, sine, ponosni, kakopak. Zdaj pa streljal proč od ljudi - a ti nismo to povedali še ene 100x? Za konec te lepe nedelje pa... naš šopek butaric. Naj nam bo v navdih za naslednji teden.
0 Comments
...ali kako se mora vsak po svoje znajti. Pred časom se je zgodilo, da je izginila ena od naših gosk - Dagi (fant, da se ve). Izginil je preko noči, brez glasu, brez sledu... in kot vedno, smo imeli kar nekaj grozljivih zamisli, kaj vse bi lahko doletelo ubogo paro. Nekaj več misli smo namenili tudi vdovi, goski Marjeti. Z Dagijem sta sicer živela na travniku pri kozah. Čeprav je Marjeta zadnje čase pogosto prihajala na hišno dvorišče in se tako pridružila svojemu sinu, ki si še vedno domišlja, da hišno dvorišče pripada v celoti njemu. To pa je Dagija močno spravljajo ob živce, tako da se je drl večino časa oziroma dokler ni prišla nazaj. Skratka, od izginotja, je minilo nekaj mirnih dni. Nekega lepega večera pa gre Jože preko dvorišča in zagleda, kako po poljski poti navzgor proti hiši raca Dagi. Lepo umirjeno, brez posebne ihte, kot češ, ah, sem se šel malo razgledat naokoli in sedaj sem spet tu. Naša razmišljanja so dobila drug kontekst. Torej ga ni požrl kak dinozaver, niti ne zmaj iz Brdskega gradu, tudi triglavi kači je očitno ušel, da ne omenjam, da se je obvaroval pečice ... Otroci so sedaj zaključevali, da je verjetno šel na počitnice k sorodnikom (nekoliko nerodno je le, da so ti nekje na Štajerskem - dvomim, da bi pribrcal do tja). Jaz sem vključila racionalno razmišljanje in pametovala, da ga je nekaj prestrašilo in je v adrenalinu poletel preko ograje, nato pa samo še odjadral dol po bregu. Jože pa je imel svojo zamisel. Namreč, da je hotel tako Dagi Marjeti pokazati, da mu ni prav, da ga pušča samega in hodi na izlete na dvorišče. In da bo ugotovila, kako grozno ji bo brez njega, je šel od hiše, pa bo že videla... Ideji smo se malo družno posmehovali, a ne prav dolgo. Namreč, Marjeto se od takrat ne premakne več od Dagija. Ha! Kaj je to? Jap, kratka pavza je dobro dela tudi prihodnjemu naraščaju :) |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |