Večmesečno dogovarjanje je le obrodilo sadove in mahnili smo jo na izlet. In bil je to pravi poletni izlet. Z gojzarji, nahrbtniki in obilico dobre volje. Skoraj smo že pozabili, kako je hoditi po trdem apnenčastem kamnu, loviti ravnotežje na spolzkih drevesnih koreninah, se utapljati v širni modrini neba in gledati iz višine dol v našo (resnično) zeleno in hribovito deželo. Pozdravljeno hribolazenje, zdaj, ko smo te ponovno odkrili, se nas ne boš več znebilo tako zlahka :)
Se strinjamo, a ne, da je treba medsebojne odnose negovat, pa jih krepit, jih pilit, se za njih borit, delat pri njih kompromise in tudi znati v njih preživeti. Pri nas pri socialnih igrah niso izvzete niti naše rože... pa naj še kdo reče, da to ni ta prava šola :) (čeprav resnici na ljubo, jaz take šole verjetno ne bi preživela, haha)
...kar človeka pomirja. Si tam, sam s sabo, z rožami, zelišči, gobami, plodovi. Oni ti na tvoja razglabljanja ne odgovarjajo prav dosti, tako da se bolj kot ne pogovarjaš kar s seboj. In ko je človek v tišini, si ima veliko za povedati. Čas mineva, minute gredo svojo pot, košarica, lonček, vrečka se polnita, glava pa je vedno bolj spokojna, misli se umirijo in postavijo na svoje mesto.
Zdaj bolje razumem samotarje, pa tudi kmete, od kot jim (ponavadi) jasno izoblikovana stališča, pogledi na življenje. Oni imajo o njih čas premišljevati, jih povezovati s svojimi izkušnjami, primerjati z izkušnjami drugih. Ostali, ki vedno nekaj hitimo, tega nimamo. Saj še sprotnih misli ne uspemo predelati, kaj šele, da bi o njih razmišljali v povezavi s preteklimi in željami za prihodnost. Zato predlog: vsi naj si najdemo nekaj, kjer bomo lahko sami s svojim delom, ki traja vsaj 1 uro na teden, ki poteka v tišini in brez vsakršnih motečih faktojev, dejavnost naj se izvaja v naravi in naj ne bo zahtevna v smislu, da bi morali grozno razmišljati, kako se zadeve lotit in kako jo delati, da ne bo šlo kaj narobe. Je kdo za? |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |