Vedno znova me presenetijo sadeži, ki vztrajajo na vejah, ko je listje popolnoma ali skoraj že v celoti odpadlo. Nikoli ne bom pozabila, ko sem prvič videla kaki na drevesu in se čudila, kaj za en sadež je to. Tako daleč v novembru, drevje povsem golo, kakiji pa visijo na vejah kot novoletni okraski :) Upam, da nam ga uspe prej ali slej vzgojiti tudi pri nas (trenuten rekord je 2-letno drevo), z veseljem bi ga spremljala in potem tudi pojedla. Čeprav, če priznam, ne vem, kaj čisto početi s tisto zdrizasto strukturo, okus je sicer krasen, poln, svež, le tekstura je taka nedefinirana. Nedoločljiva, da ne rečem, nenavadna :) a verjetno le za nas, celince... ravno danes mi je sodelavka Primorka pravila, kako "normalen" sadež da je to, prav nič čuden :) (vse je stvar perspektive, kajne?) Tudi otroci imajo neko svojo perspektivo. Baje so zelo okusne robitnice ta čas. Čeprav nezrele in povsem rdeče. Najini otroci jih vneto nabirajo in žvečijo, po tem, ko oddajo od sebe ves sok, pa naj bi jih baje pljunil ven - tako pravita starejši dve. Mlajšemu se zdi škoda in jih pozoba v celoti. Kot ptiček... Naša vaška pobočja kažejo nekatere poglede, da se ti srce orosi od miline... In tudi brez buč seveda ni šlo... prav lepo jih je bilo gledati, pečke na tnalu. Prav kmalu pa smo že brskali po njih (otroci najprej, nato šele midva - prav zanimivo, kaj vse ne pride v glavo otrokom, medtem ko smo mi odrasli že povsem "okvarjeni" s tem, kaj naj bi šlo skozi in kaj ne) in ugotavljali, da se jih da tudi surove prav fletno jesti. Kdo le bi si mislil.
0 Comments
|
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |