Ali - igrajmo se "igro vlog" Enkrat sem mama, enkrat princeska, enkrat čarovica, enkrat pastorka, na katero se vsi spravljajo, enkrat slaščičarka, drugič zdravnica, tretjič pa kaka žival, ki zna na primer leteti - le da se naš poskus letenja ni izkazal za prida dobro domislico in je rezultiral v kakem udu ali več v mavcu. Eh... ampak kaj, ko pa je tako prijetno igrati vloge. Biti nekdo poseben, drugačen, biti nekdo, ki sicer nisi. Ampak čudo prečudno, kaj ko tudi v realnem življenju igramo vloge. Tudi ko smo odrasli. Kar pomislite na svoje. No? Zanimiv razmisek, kajne? Od predpisanih, danih vlog, do tistih, ki si jih želimo, se v njih vidimo. Splača se povprašati zlasti po tistih, ki nam jih predpisujejo družba, družina, prijatelji - kako se v njih počutimo? Sem to sploh še jaz? Ali pa le sledim, se pustim voditi, se pustim izoblikovati v nekoga vzporednega sebe, odvisno od tega seveda, kdaj in kje sem trenutno. In da ne bo kdo mislil, da smo ljudje tako zelo posebni. Tudi nekatere živalske vrste delujejo tako. Naše koze so že take. Brez heca. Vse razdeljeno. Vse določeno. Jaz sem to, ti si to. Si pozabila na svojo vlogo, ekola, tu imaš eno pod rebra z rogovi, da se boš spomnila, kdo si in kaj so tvoje pristojnosti pri tej hiši. Ni ga čez red. Kot bi bil zadaj pravi razmislek in ne samo nagon, kot si radi mislimo. Skorajda vsi naši obiski na neki točki vzkliknejo: pa saj so vse iste, kako sploh veste, katera je katera? (koze namreč) Ampak res, kot so povsem različne vizualno, so še bolj različne karakterno. Več ko si z njimi, bolj jih spoznavaš, bolj vidiš njihove posebne značajske poteze, namere in kot rečeno zgoraj vloge. Pa smo spet pri vleki vzporednic. Saj smo tudi mi ljudje taki. Na zunaj vsi enaki. Kar pomislite na Korejce, na primer, a niso vsi enaki?Ja, na hiter pogled so si podobni kot jajce jajcu. Ko pa daš enemu Korejcu možnost, da ga spoznaš, ga z vsako minuto bolj razlikuješ od Korejca desno ali levo od njega. Koliko se torej zares poznamo? Se sploh poznamo? Za koga si upamo trditi, da ga "poznamo"? Si sploh prizadevamo za to, da bi nekoga spoznali? Saj veste, kako pravi star indijanski pregovor: "Če hočeš razumeti drugega, moraš vsaj za en dan stopiti v njegove mokasine". In kdaj ste vi nazadnje stopili v nekogaršnje mokasine? Ko smo se takole zadnjič širše družinsko pomenkovali o naših kozjih dogajanjih, je naš sorodnik naredil sijajni zaključek in rekel: "ta koza je pa očitno za stike z javmostjo". In to mi je dalo misliti. Torej ne samo, da imajo vloge same po sebi, ampak si te celo medsebojno porazdeljujejo in prerazdeljujejo (glede na dane okoliščine). Če gre ena koza od hiše, pa je imela določeno vlogo, to njeno vlogo (če je potrebno) potem dodelijo drugi kozi (bom razložila na kasnejšem primeru). Tako imamo pri nas trenutno: - kozo vodjo, - kozo "vedno druga", - kozo, ki oddaja vibracije "prosim ne opazite me" in se šlepa na svoji sestri, - kozo za ob in poporodne specifike in spletkarko prve vrste, - kozo na katero se vse spravljajo ("zadnje kolo"), - kozo za stike z javnostmi, - kozo, za katero so obnašajo, kot da je ni ("neobstoječa koza"). In pa kozel, seveda, a on ima itak poseben status (vrhovni, se ve). Vas zanima več? V nadaljevanjih postih vse opišem. Bo zanimivo branje. Obljubim :) Sicer pa nas je čisto zares posrkala pomlad in to na polno. Čudovito je, polno življenja... za veliko globokih vdihov.
Marabela je letos še posebno lepa. Ali pa se samo meni zdi, da je vsako leto lepša.Njene veje so prepolne cvetov, njen vonj nas opojno odnaša pod njeno krošnjo, samo da stopimo skozi duri, in čebele s svojim neumornim srkanjem cvetnega sirupa napovedujejo najslajši med. Zares sijajno. |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |