Je pa problem, ko stiskaš in vlečeš iz globin sebe stvari na dolgi rok… in ko do prepotrebne regeneracije ne more priti. To verjetno poznamo vsi, ki smo kdaj v življenju reševali kak resnejši življenjski problem, ki se zna zaplesti in postati, no, ne ravno kratkoročen. Pa naj bo to partnerski, stanovanjski, zaposlitveni, zdravstveni, obremenilnostni, bivanjski in še kak drug problem bi se našel. Ko se tempo kar ne spremeni, le obdobje tistega »bo bolje« in »bo minilo« vedno premaknemo za centimeter naprej, za dan naprej, za potrpežljivost naprej. In ko si enkrat tako daleč, da rečeš, »tole je zadnjič »tako daleč«…«, takrat naj bi (predvidoma - nekateri te meje ne znajo, zmorejo, nočejo prepoznajo) prišli do zavedanja, da je mejna točka dosežena in je treba nekaj pod nujno spremeniti. In to ne zgolj v detajlih, ampak v samem bistvu. Pri tem je skrajno zoprno, če se kljub zavedanju o doseženi »skrajni točki« ne moremo/ne upamo ustaviti, ker bi to resno ogrozilo kar nekaj drugih zares pomembnih drugih stvari iz zgoraj naštetih problemov. In zato kar rinemo in rinemo. In rinemo. In lahko le upamo na to, da nam bo sreča mila in je konec blizu.
Danes smo bili na obisku pri dveh močnih ljudeh, ki sta mejo znala in zmogla prepoznati. Imela pa sta tudi to srečo, da je ta »skrajna meja« prišla ob skorajšnjem zaključku enega tistih problemov. Sta v resnično spodbudo. Ker se obnašata kot zreli odrasli osebi, ker se trudita iskati, ker ponovno gradita vse tisto, kar je bilo postavljeno v ozadje, ker se ne zapirata v molk in ker sta optimista. Hvala obema… ker sta v optimizem in zaupanje tudi nama.