Je čas za praznovanje, je čas za mirovanje, je čas za rast in je čas za minevanje...
Svoj cikel pa doživljajo tudi rastline. Tako smo nedolgo nazaj pripomogli k slovesu naše stare češnje. Otroci so najprej spraševali, zakaj je to potrebno, zakaj ne more ostati? Niso zmogli razumeti, da je njen čas prišel, da je čas, da se staro umakne novemu. Šele, ko sva jim pokazala novo drevesce, ki raste pod njo in bi tudi rado seglo k zvezdam, so začeli razumeti. Včasih, da vidiš novo pot, se moraš posloviti od stare in šele nato lahko kreneš naprej. Potem so vprašanja o "zakaj?" spremenili v "kam gre?" in "ali čuti?", "ali ve?" "se poslavlja?" "se poslavlja od vetra, sonca, dežja, zvezd, lune, megle, vode, prsti, vsega življa okoli nje?" Ne vemo sicer ne zagotovo, ampak verjamemo, da je tudi ona začutila, da se ji bliža konec. Kot to začutimo mi, s srcem in krvjo. Nikoli ne bom pozabila, ko sem kot nekje 20-letno dekle peljala na evtanazijo močno bolnega psa, še danes vidim njegov pogled, še danes vem, da je vedel kam ga peljem In se sprašujem, ali sem imela pravico, da sem vzela njegovo življenje v svoje roke in mu ga odvzela. V sicer dobri veri, da je to zanj dobro, da ne bo več trpel. Ampak po tistem njegovem pogledu tik pred koncem, tik pred injekcijo, vem, da si tega ni želel. Ampak nisem imela moči, da bi preprečila. Nisem zmogla. In še danes me ta pogled preganja. Nekateri bi rekli, da pretiravam. Morda res, ampak vseeno ostaja v meni.
In tokrat je bila na vrsti naša češnja... ki je vedela. Zato smo jo tisti teden večkrat pobožali, otroke sva večkrat napotila, da plezajo po njej, naši pogledi so večkrat obstali na njej in ji izrazili hvaležnost za prejete sadove, senco, vetrič listja v ušesih... in nato, ko je bila na tleh, je vedela, da še ni vsega konec, da nikoli ni konec. Njene liste so pojedle koze, njene veje so roke starega očeta povezale v butare, njeno deblo je Jože pripravil za zimo, da nas bodo grele ob zimskih večerih. Tako bo njeno življenje polno še naprej, njen dim pa se bo dvignil visoko v nebo in se porazgubil v nebesnem svodu.
Kot je tu minljivost, je tu tudi upanje, začetek, rojstvo. Na njenem mestu, podprta z modrostjo njenih korenin že raste novo drevo. Nova češnja... mladika. Nova pot, nove ideje, nova zamsiel. In tako življenje teče dalje.