...nekaj lepih spominov izpred komaj le enega meseca. Daj še meni čokolado... proooosiiiiimmmmm... Ma, kakšna čokolada, ni ga čez staro dobro lubje... pa še v zobe se ti zihr nič ne zatakne :) A poznate tisto slovensko ljudsko pravljico Zlata ribica? Šlo se je za enega fanta, ki je bil bolj nerodne sorte, zasmehovan od celega sveta, a v svojem usmiljenju dobrega srca reši zlato ribico in ta mu izpolne željo, da gre drevo, ki ga je pravkar posekal, iz gozda kar samo domov, on pa bo v tem drevo, kakopak, jahal. In se je zgodilo. Seveda. Nakar gresta mimo gradu in ven gleda ohola gospodična princeska, ki pametnuje "a tebe pa kar drevo nese?" fant presenečeno in nekoliko nejevoljno pogleda proti gospodi na oknu in... ja, zgodba je še dolga, predlagam obisk knjižnice, za motivacijo pa lahko povem, da je konec, kot se za pravljico spodobi, pravljično lep :) In zgornja slika mi zbuja spomine na to eno prvih mojih knjig iz otroštva... samo še domov bi jo mahnili punci na brezi, pa bi bil Déjà vu popoln. Navsedanje smo jo mahnili domov peš, a v tako lepem oktobru kot je bil letošnji, smo to pripravljeni ponavljati do konca življenja.
Jesensko razkošje kliče na jesenski piknik... Otroci in ogenj, zares neustavljiva privlačnost... ta dvojina me vedno vrne v moje otroštvo, v pripravo in kurjenje kresov. Svobodni kot ptički, smo otroci (šolski) cele dneve vlekli skupaj vse kar je bilo leseno in kar je lahko nekdo na vasi pogrešil. Ko je kup zrasel temeljito preko naših glav (da smo z lestvijo plezali na vrh) in je bil trenutek pravi, pa slovesni prižig... in očarane oči, prikovane na čarovniške ognjene zublje... zares eden vrhuncev leta za nas otroke. Bojne rane za pogum. ...brez pogledov v nebo pa tudi ne gre. Le kam gredo? Še priklon soncu in pozdrav novemu delovnemu tednu
|
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |