...v krušni peči zagori in nam veselje naredi. In k zimi ne paše le topla deka in topel čaj, ampak tudi kaj okusno toplega za pod zob :) Pojedli pa smo tako hitro, da vsega tudi fotografirati nismo uspeli, eh... pa drugič :)
0 Comments
Zame se zima začne, ko odpade listje iz dreves. Kar je približno… zdaj. Koledar gor ali dol. Kostanj smo pojedli, zadnje zares tople temperature dodobra vtisnili v spomin, barve pretopili v barvice in izbrskali tople kožuhe. Pogled na gozd je zopet bolj ali manj rjav (je rjava barva sploh nekogaršnja najljubša barva?), pogled navzgor pa nas žal ne razvaja kot preteklo leto, ko smo se kopali v lepem vremenu do decembra in je bila jesen res jesen do adventa. A tako je, nov letni čas prihaja in življenje se obrača. Čas teče, nič ne reče... Vrt nam ponuja zadnje vitaminske priboljške. Mmmmm, obožujemo ohrovt, to je nasploh ena krasna, krasna zelenjava, repa je res čudovita v solati, zeljnate glave še čakajo na svojo priložnost, da se izkažejo in se trenutno še debelijo, solata pa že res nekoliko greni in razveseljuje predvsem najstarejše, mlajše pač ne :) Letos smo posadili tudi dve rundi ognjiča (drugo v začetku avgusta) in človek ne bi verjel, če ne bi videl, da ta še zdaj, v sredini novembra, prav bujno in lepo rumeno cveti… kapucinke pa so prerastle praktično ves vrt in kraljujejo, da jim kar piha iz ušes od ponosa. Živali pa… kaj dosti ne pokažejo, ali se zimskih dni veselijo ali ne. A to, da jih ne nadlegujejo muhe na prav vsakem koraku, jim prav gotovo gode. Imajo pa tudi že pravi zimski kožuh, koze že tradicionalno ljubkovalno za ta čas preimenujemo kar v »hrčki«, ker čez zimo v glavo postanejo »hrčkaste« zaradi obilice dodatnih dlak okoli lic. Kako lepo narava poskrbi za svoje življe... Obleče, kar je treba obleči, pospravi spat, kar potrebuje zimski počitek, zavaruje z golimi vejami, kar bi bilo pod težo težkega snega usodno. Kaj pa človek? Tudi mi smo del narave, seve. Pa živimo z njo? |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |