Januar je (skorajda že) minil. Za nas v znaku pik.
Če pogledamo v nebo, vidimo danes še posebno veliko piko, ki pa se za ta mesec že poslavlja...
Januar je (skorajda že) minil. Za nas v znaku pik.Če pogledamo v nebo, vidimo danes še posebno veliko piko, ki pa se za ta mesec že poslavlja... ...kot za pretekle tri (?) tedne, pa se tudi za prihajajoči teden znova napovedujejo snežene pike. Mi pa se poslavljamo še od enih pik... dolgo smo jih čakali, potem pa kar niso hotele iz hiše in so pri nas obtičale skoraj cel mesec. Norice so obiskale vse tri otroke in jim tako podaljšale proste dni (še iz prazničnega decembra). No, ravno praznični ti dnevi niso bili, so bili pa prosti. Kar tudi šteje. In še enkat več se je pokazalo, da vsaj kar se najinih mlajših (predšolskih) dveh otrok tiče, bi bila ta dva povsem zadovoljna in srečna, če vrtca ne bi bilo in bi bila lahko vseskozi doma. Tako naravna se mi zdi ta želja, da ne rečem temeljni občutek otroka. A tako je, podaljšano crkljanje se je končalo in zdaj je na vrsti crkljanje pri vzgojiteljicah. Še dobro, da so te fajn...
1 Comment
Danes je bil en tak dan. Dan za novosti. Da sprobaš kaj novega, svežega, vznemirljivega. Pa sva naredila "mleko za telo" (na osnovi kozjega mleka, se ve.) No, v resnici vse skupaj ni bilo samo stvar navdiha, ampak že kar nekaj tedenskega načrtovanja, ampak bolj dramatično se pa le sliši tako, če gre za "dan za novosti" :)
Kako je izpadlo vse skupaj? Ahhhh, čudovito. Me je prijelo, da bi se šla stuširat samo zato, da bi se potem cela namazala s tem mlekom :) Res! Mehko, puhasto, dišeče, vlažilno, hranilno, takoj se vpije v kožo, ni mastno... In v njem je, če verjamete ali ne, skoraj 40% kozjega mleka. Jap, koži kar brbončice zaploskajo, ko vidijo, kaj se ji obeta... Jutri gre nekaj posameznikom v "probo" in če bodo odzivi pozitivni boste lahko do našega mleka za telo prav kmalu prišli tudi drugi. Že koga zanima? :) Prve testerje sva kar v tole embalažo zapakirala... upam, da sistem deluje. (Katja) Siv dan. Sneži že cel dan. Skoraj se že mrači, ko grem iz službe in zakorakam proti parkirišču nedaleč stran. Na hitro ošvrknem prostor in takoj opazim svoj avto. Odločno in hitro stopim do njega, izbrskam ključe iz torbe in jih vtaknem v ključavnico. Poskušam odklenit. Nič. Začnem nejevoljno gledati v avto. Že nekaj časa imam malce težav z odklepanjem, zato si mislim: »Dobro, malo me heca, kot običajno, a bo že.« Pa ni. Poskusim še na sovoznikovi strani, kjer do sedaj težav nisem imela. Nič. Ključ je zatrokiral na polno. Še prtljažnika ne morem odpret. Začnem besno gledati vanj in potiho preklinjati. A že bo ali ne? Frdamani avto. »Pa ne ravno danes. Prosim. Sneži. Mrzlo je. Zakaj se to dogaja ravno danes????" Grrrrrr…… stopicam okoli avta levo in desno in spredaj in zadaj in poskušam tu in tam in povsod, vrtim ključ, on pa nič. Ob enem razmišljam, kaj naj se izgovorim, če pride mimo policaj in me vpraša, kaj delam? »Ja, gospod policaj, stvar je taka, da ključ noče delat, jaz pa še nisem izgubila vsega upanja, da mu le klikne v njegovi trapasti kovinski glavi, kaj je njegova funkcija.« Po ene 20 minutah dokončno obupam. Pokličem Jožeta in mu potarnam, kaj se mi je zgodilo. Čeprav je že preko 17. ure, prijazno reče: »Pridemo«. Doma so tudi otroci. Seveda. In ker ne morejo sami doma čakati, da se starši (oz. vsaj eden od njih) vrnejo, gredo povsod z nama. Dejansko. Z mano so bili že povsod od zobozdravnika, banke, na razgovoru za službo, pri ginekologinji, notarju… in danes je bil čas, da se odpravijo v sneženem večeru z očetom po mamo 20 minut daleč. Še dobro, da imajo smisel za humor :) Ko so bili že skoraj pri meni, jih še enkrat kličem, da jim povem, kje točno čakam in kje je avto, ob enem pa Jožetu ponovno začnem opravičajoče tarnati, da mi sploh ni jasno, kako je ključ lahko zablokiral na celi fronti. Da to ni čist najbolj normalno. Pa me po kakih 5 sekundah molka vpraša: »A pa si ti ziher, da si pravi avto odklepala?« ..........................................................
.......................................................khm.......................... »jaaaaaa?................................ grem gledat«. Skoraj pritečem do avta, pogledam registrsko...... omg..... saj ne morem verjet. Ozrem se naokoli in moj (pravi) avto me dva avta stran prav trapasto gleda. Oziroma ga trapasto gledam jaz. Saj ne vem, kdo se bolj trapasto počuti. Pokličem Jožeta: »Res sem falila avto«. Jože se smeji. Ponovno - dobro, da ima smisel za humor :) Za večerjo za nagrado jemo piškote. |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |