Potem pa končno… se peljem popoldne danes domov iz službe, grem spotoma okoli 15.30 po otroke in zaslutim, da se skozi oblake nekaj prebija. Ko vstopim v vrtec, je bila to samo slutnja, ko se vrnem iz vrtca pet minut kasneje s prvim otrokom, se je slutnja že razvila v toplo rumeno še z oblaki pomešano svetlobo, ko pa sem prišla iz vrtca s še drugim otrokom (en otrok hodi v stari del vrtca skozi prva vrata, drug otrok hodi v nov del vrtca skozi druga vrata - ista stavba sicer), se je sonce že sramežljivo spogledovalo s pokrajino. Ko sem čez 10 minut prikorakala iz šole s tretjim otrokom, pa se je iz zimske pokrajine že razvila nova slutnja - slutnja pomladne pokrajine. Čez 10 minut smo bili doma in... pomlad je bila rojena.
Oh, oh, oh… nekaj tako majhnega, a tako velikega. Modro nebo, sonce, vesela sem bila kot otrok lizike. Takoj sem stekla po fotoaparat in ovekovečila razlivanje zime v pomlad. Saj vem, verjetno se sliši precej patetično, ampak mi je čisto vseeno. Tisti, ki so pretekle tedne pogrešali sonce in toploto tako kot jaz, vedo o čem govorim.
Pomlad je končno tu.