Mogoče sem o tem pisala že prejšnje leto ali pa še leto poprej. Ampak vedno znova me fascinira, da ko posadiš seme, zraste iz njega želena rastlina, od katere si lahko celo obetaš konkretno hrano... če to ni čudež...
0 Comments
... ko Življenje premaga Smrt, ko Upanje premaga Obup, ko Svetloba prema Temo, ko Dan premaga Noč, ko Pogum premaga Strah, ko Ljubezen premaga Sovraštvo, ko Nasmeh obriše Solzo, ko Tišina preglasi Hrup...
Ali kaj narediš, ko je en viška? Zadnjič sem se hecala z našim "kozjim vrtcem". Pa je bumerang takoj nazaj priletel. Seveda. In ko smo ravno pri vrtcih. Kaj je najbolj pomembno za vrtce? Igrače? Vzgojiteljica? Hrana? Peskovnik? .... nak, ŠTEVILO otrok. Ja, da koga ne izgubiš. Saj se vsi spomnite tistega nenehnega preštevanja, 1, 2, 3, 4.... 18, 19, 20 (kdo manjka? A Luka je tuki? Kaj pa Žiga? Ja, koga pa potem ni? Koga pogrešamo? Ja, NIna, itak, kam si se skrila, mi te pa iščemo...). In kot ni fajn, da koga izgubiš, tudi ni fajn, da na drugi strani kakega pridelaš. Ker bi to pomenilo, da ga nekje drugje pogrešajo. Kar nikakor ni dobro. In tako se zgodi oni dan. Pod večer gremo z otroki po koze na pašnik. In štejemo mladež (ki rado kje zadrnjoha in se zlepa ne zbudi, pa če bi špičaste prekle padale z neba). Torej, štiri naj bi jih bilo. Pa štejemo: en, dva, tri, štiri, pet. Hm,... ?!?! Pet? Neki bo narobe. Pa štejemo še enkrat. En, dva, tri, štiri, pet. Aaaa? A kaj ne vemo? Je katera rodila? Pa se lotimo štetja mam. Ta Črna ima enega, Rozi ima enega, Tazadnja ima dva, Dora in Marjeta sta s svojima mladičema na oddelku za otročnice (beri: doma), Flora in Oranžna sta še debeli (torej še nista rodili), tamali dve nista noseči, Jean-Paul pa verjento tut ni čez noč postal ženskega spola in še noseč povrhu. Kaj torej ne razumemo? In gremo za vsak primer šteti še enkrat in še enkrat in bolj kot smo šteli, bolj smo bili prepričani v tisto petico. Kaj čmo? Nič, domov bo treba, pa preverit še pri Jožetu. In peljemo koze domov, vseh pet nam lepo sledi. Jože po telefonu nič ne ve, jaz pa gledam prav butasto v koze in modrujem, od kje je kapnil ta peti mladič. Pa naslednji dan skupaj stopimo do kozje druščine, v soncu, in hitro opazimo, kdo je vsiljivec. Drugačen je, z belimi lisami po trebuhu, bolj zrelega videza in fantek je. Jean-Paul ga vztrajno podi stran, koze se obračajo stran od njega. Nihče ga ne mara. In zdaj vemo. Naš zagotovo ni.
Ampak, od kje je prišel? Kako je prišel do nas? Še zdaj ne vemo. Blizu nas ni kakih kozjerejcev. No, so, čez hrib. Ampak bi moral kar hribolaziti, da bi k nam prišel, pa kak potok bi moral preplavati, pa gozdu bi moral uiti... hja, da nima kakih čarovniških moči. Skratka, če ga kdo pogreša, naj se javi. Mislimo, da bi tudi on rad šel domov. Sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi! Sv. Matija nam sicer ni poslal ledu, nekaj mraza in snega pa vendarle. Ali to vseeno pomeni, da je zime skorajda konec?
Saj poznate tiste "bajke" starejših ljudi o vsaj 50-100 cm snega, ki je zapadel najkasneje novembra in držal tam do februarja? Včasih se res že zdi kot pravljica vse skupaj... ker saj vemo, kakšne so zime te dni. Čeprav se sama spomnim še iz svojih otroških let tudi kar nekaj več snega. No, težko bi realno ocenila, koliko ga je zares bilo tistih 30 let nazaj, spomin zna biti precej selektiven, saj to veste, ampak toliko, da smo lahko prav vsako zimo naredili vsaj nekaj poštenih snežakov (v ločenem obdobju), se kar pošteno namučili ob zahtevnem štanfanju in celodnevnem smučanju ter ob postavljanju snežnih barier za kepanje, toliko ga je vsako leto zagotovo bilo. Torej, tudi če je moj spomin nekoliko okrnjen in si je zapomnil stvari malo po svoje, snega je bilo gotovo več kot sedaj. To si upam trditi. Zato verjamem tudi tistim 50-100 cm snega iz podnaslova. Zadnjih 10 let pa ga čakamo res mesece in mesece dolgo, ko končno blagovoli nekoliko pokazati svoje ščetine, pa še to komaj tam nekje februarja, ko je sonce že tako močno, da ga po dveh dneh že pobere. In tako skačemo od veselja že ob enem centimetru snega. Saj, vem, če bi ga bilo pa recimo 50 cm, pa spet ne bi bilo prav :) (čeprav, priznam, meni bi bilo kar prav, sploh če bi zapadel še nekje petek zvečer ali v soboto, da nimam potem težav na cesti, haha) In smo seveda šli ven. Kaj pa drugega, sneg je le sneg. Padlo pa mi je v oči naslednje, kar s snegom nima povezave, a je nedvomno zanimivo: ko imajo otroci na izbiro, iti po lažji ali težji poti, vedno izberejo težjo pot! Ker je to: bolj zanimivo, zabavno, v večji izziv... kdaj na poti odraščanja izgubimo to radovednost in željo po trudu za dosego cilja? (jaz sem, seve, šla po desni poti, po travniku, eh...) Drsanje, četudi po zaledenelih lužah manjšega potočka, je nadvse poživljajoče :) Opazovanje skulptur sodi med obvezne postaje, kjer zreš v veličino ledu in na primer ob tem malo pomalicaš. In zakaj ne? "Mama, zakaj pa si to fotografirala?", me je vprašala hči. "Poglej, kako lepe bele nogavičke ima", sem ji odgovorila. Obraz se ji je kar razsvetlil: "Pa res..." Ob tem dvojnem dvojčku smo se spraševali: je to posledica preobilice ljubezni, ki se je ob vsej sili kar počveterila ali pa je tole stanje prepirljivosti? Preplet tekoče vode in ledu nad njim je prav čaroben. Otroci v resnici najprej sploh niso hoteli ven, ker je baje čisto premrzlo in ali ne bi raje kartali na peči? Ko pa so prišli v tole zimsko grapo iz pradavnine, jih skoraj ven nisva mogla spravit... In za konec če posladek. Ko pa so sveče tako dobre, skorajda kot sladoled! ...v krušni peči zagori in nam veselje naredi. In k zimi ne paše le topla deka in topel čaj, ampak tudi kaj okusno toplega za pod zob :) Pojedli pa smo tako hitro, da vsega tudi fotografirati nismo uspeli, eh... pa drugič :)
Zame se zima začne, ko odpade listje iz dreves. Kar je približno… zdaj. Koledar gor ali dol. Kostanj smo pojedli, zadnje zares tople temperature dodobra vtisnili v spomin, barve pretopili v barvice in izbrskali tople kožuhe. Pogled na gozd je zopet bolj ali manj rjav (je rjava barva sploh nekogaršnja najljubša barva?), pogled navzgor pa nas žal ne razvaja kot preteklo leto, ko smo se kopali v lepem vremenu do decembra in je bila jesen res jesen do adventa. A tako je, nov letni čas prihaja in življenje se obrača. Čas teče, nič ne reče... Vrt nam ponuja zadnje vitaminske priboljške. Mmmmm, obožujemo ohrovt, to je nasploh ena krasna, krasna zelenjava, repa je res čudovita v solati, zeljnate glave še čakajo na svojo priložnost, da se izkažejo in se trenutno še debelijo, solata pa že res nekoliko greni in razveseljuje predvsem najstarejše, mlajše pač ne :) Letos smo posadili tudi dve rundi ognjiča (drugo v začetku avgusta) in človek ne bi verjel, če ne bi videl, da ta še zdaj, v sredini novembra, prav bujno in lepo rumeno cveti… kapucinke pa so prerastle praktično ves vrt in kraljujejo, da jim kar piha iz ušes od ponosa. Živali pa… kaj dosti ne pokažejo, ali se zimskih dni veselijo ali ne. A to, da jih ne nadlegujejo muhe na prav vsakem koraku, jim prav gotovo gode. Imajo pa tudi že pravi zimski kožuh, koze že tradicionalno ljubkovalno za ta čas preimenujemo kar v »hrčki«, ker čez zimo v glavo postanejo »hrčkaste« zaradi obilice dodatnih dlak okoli lic. Kako lepo narava poskrbi za svoje življe... Obleče, kar je treba obleči, pospravi spat, kar potrebuje zimski počitek, zavaruje z golimi vejami, kar bi bilo pod težo težkega snega usodno. Kaj pa človek? Tudi mi smo del narave, seve. Pa živimo z njo? Ko ti najslajša hrana pada kar z neba, ugotoviš, da ni nujno, da se preobilja vedno preobješ :) V jesenskih dnevih se tako naše koze kljub še povsem lepi paši, kar "zataknejo" pod raznoraznimi drevesi. Pa naj bo to hruška, hrast (želod) ali kostanj (tisti izven ježkov, seveda). Tako se selijo od drevesa do drevesa, pa spet nazaj, čakajoč, da jim slastne dobrote popadajo dol. Trava pa bo morala na svoj trenutek slave, še kak dan ali dva počakati :) Kako lahko je dati očem "frej"... le zazreti se je potrebno v daljavo in se prepustiti. Tako jutro vsekakor naredi dan. Zelo rada imam cvetje. Zdi se mi čudovit okras tako hiš kot njene okolice. Ne da narava sama ni zadosti lepa, seveda je, ampak če lahko tu in tam doprinesemo še nekaj z barvami gojenih rož, to pač ne more škoditi, kajne :) In kot pri vseh stvareh na tem svetu, se veda tudi na področju rož lahko nenehno kaj učiš. Počasi tako nabiram znanje, veščine in male trike. Do sedaj sem nad rožami že: obupala, bila nad njimi navdušena, bila do njih ravnodušna, jih imela rada, jih želela vreči stran, jim želela predvajati Mozarta (baje klasična glasba dela čudeže - ste že brali knjigo Skrivni život biljaka), se potrudila pogovarjati z njimi (to resda ni trajalo dolgo, haha), na koncu pa priđla do nekaj starih resnic, ki že dolgo niso skrivnost in jih ve povedati vsaka sosedova teta :) Z letošnjo bero sem bila sprva, tam do nekje avgusta, precej nezadovoljna, niso in niso hotele lepo cveteti. Priznam, precej nejevoljno sem pogledovala po oknih drugih hiš in se čudila. Potem pa se je le nekako malce odprlo in so zacvetele. V vseh različnih barvah, ki sem si jih letos zamislila. Vseeno pa imam zdaj že zbrane misli za naslednje leto: - manj barv (definitivno) - manj vrst (usklajenot je lepa čednost) - več doma vzgojenih sadik Letos sem bila zlasti prijetno presenečena nad čisto novoodkrito rastlino, za katero sem donedavno menila, da je njeno mesto le med zelenjavo. Grah. Ja, če še kdo ne ve, ne obstaja le tisti grah iz vrtnih gred za pojest, ampak tudi "okrasni grah". Meni ga je prinesla prijateljica A. (http://anja-drobtinice.blogspot.si/) vse iz Anglije, kjer če sem si prav zapomnila, ta rastlina velja za neko normalno vserazširjeno podeželsko okrasno rožo (po principu naših bršljink). No, A. jih je tam nabrala, prinesla s seboj domov in potem stroke delila naokoli - pa recite, če morete, da ne obstajajo več romantične duše :) Spodnji kaktus nam je poklonila stara mama. Letos je čudovito zacvetel - žal cveti le 1 dan, no letos celo 2 dni. A vseeno... vsi smo ga cel dan hodili občudovat. Najkasneje zgodaj poleti že začnemo razmišljati in delati za zimske dni. Tako je to, če nisi odvisen (samo) od plinovoda in najboljšega soseda za vogalom :) Drva so tako že kar nekaj časa aktualna tema naše domačije. Sploh butare za peč, ki jih pri nas dela star oče, doživljajo svoje rojstvo že vsaj dva meseca. Izdelava butar je sicer en tak zelo zanimiv, kreativen proces. Najprej gre Jože v našo gmajno, tam poseka kako mlajše drevo ali dva (da zredči prostor za obetavnejša drevesa ali pa samo poseka, kar se je zaraslo v preteklih letih), nato ga privleče domov in drevo kar celo nastavi kozam, ki po celodnevni paši planejo nanj kot da so cel dan stradale (saj poznate zgodbo Mizica pogrni se - http://pravljicezaotroke.blogspot.si/2011/11/mizica-pogrni-se.html) in ga obglodajo do konca in nazaj. Nato pride star ata in preostanke razseka in poveže v butare. Prej... ...potem |
Arhiv
July 2021
avtorja(Katja) in (Jože) kategorije |