Zame se zima začne, ko odpade listje iz dreves. Kar je približno… zdaj.
Koledar gor ali dol. Kostanj smo pojedli, zadnje zares tople temperature dodobra vtisnili v spomin, barve pretopili v barvice in izbrskali tople kožuhe. Pogled na gozd je zopet bolj ali manj rjav (je rjava barva sploh nekogaršnja najljubša barva?), pogled navzgor pa nas žal ne razvaja kot preteklo leto, ko smo se kopali v lepem vremenu do decembra in je bila jesen res jesen do adventa. A tako je, nov letni čas prihaja in življenje se obrača. Čas teče, nič ne reče...
Živali pa… kaj dosti ne pokažejo, ali se zimskih dni veselijo ali ne. A to, da jih ne nadlegujejo muhe na prav vsakem koraku, jim prav gotovo gode. Imajo pa tudi že pravi zimski kožuh, koze že tradicionalno ljubkovalno za ta čas preimenujemo kar v »hrčki«, ker čez zimo v glavo postanejo »hrčkaste« zaradi obilice dodatnih dlak okoli lic.
Kako lepo narava poskrbi za svoje življe... Obleče, kar je treba obleči, pospravi spat, kar potrebuje zimski počitek, zavaruje z golimi vejami, kar bi bilo pod težo težkega snega usodno.
Kaj pa človek? Tudi mi smo del narave, seve. Pa živimo z njo?