Zdaj bolje razumem samotarje, pa tudi kmete, od kot jim (ponavadi) jasno izoblikovana stališča, pogledi na življenje. Oni imajo o njih čas premišljevati, jih povezovati s svojimi izkušnjami, primerjati z izkušnjami drugih. Ostali, ki vedno nekaj hitimo, tega nimamo. Saj še sprotnih misli ne uspemo predelati, kaj šele, da bi o njih razmišljali v povezavi s preteklimi in željami za prihodnost.
Zato predlog: vsi naj si najdemo nekaj, kjer bomo lahko sami s svojim delom, ki traja vsaj 1 uro na teden, ki poteka v tišini in brez vsakršnih motečih faktojev, dejavnost naj se izvaja v naravi in naj ne bo zahtevna v smislu, da bi morali grozno razmišljati, kako se zadeve lotit in kako jo delati, da ne bo šlo kaj narobe. Je kdo za?