Da januar le ne bo tako pust (glej včerajšnjo) objavo, smo se ga odločili popestriti s:
Pridelala si jo je naša druga deklica, ne vprašat točno kdaj, ker je v 3 dneh padla 4x (na isto roko), tako, da možno, da je bilo to že v prvem poskusu ali pa šele v četrtem. Jokala je vedno, tožila zaradi bolečin vedno, pomirilo pa se je vse skupaj ob mrzlih obkladkih tudi vedno v nekje 30min/1 ure. A vendar smo se po četrtem padcu, ko je bil jok nekoliko izrazitejši in toženje zaradi bolečin tudi večje, odločili, da tole verjetno ni več samo jok od udarca (moram pa reči, da sem se kar bala, kaj bo, če bo to samo udarec in me bodo na urgenci poslali nekam v tri krasne kot "eno od tistih mamic, ki ne poznajo nobenih meja in močno pretiravajo, ko pride do njihovih otrok"). No, in bom še naprej čisto iskrena in bom povedala, da po prvih skeptičnih pogledih in pregledih medicinskih sestr in zdravnika (ker se na roki ni nič poznalo, le malce malce otekline je bilo, pa še to, če si res dobro pogledal, zapestje je bilo gibljivo, prsti tudi, bolečine povsem znosne, da ne rečem, majhne (ali pa ima samo prag bolečine naša deklica tako visok?)), mi je potem, ko so po slikanju povedali, da ima res zlomljeno kost, kar malo odleglo. Uh, torej, le nisem pretiravala in obremenjevala našega zdravstva zastonj. Juhu, za zdravo pamet.
Vseeno pa naj poudarim to: sicer so bili na urgenci vsi zelo, zelo prijazni. Ker je bil Jože v službi, sem se na urgenco odpravila z vsemi tremi otroci. In tam smo poželi nemalo radovednih pogledov. Ne samo od ostalih obiskovalcev, ampak tudi od osebja. Mama s tremi tamkaj očitno le ni tako zelo pogost pojav, haha. Sestre so otrokom takoj potalale štampiljke, zdravnik je imel našo poškodovanko za "zelo odraslo" (se ji je zelo fletno zdelo kot si lahko mislite) in se je z njo tudi tako pogovarjal (malce sem mu šla na živce samo jaz, ker sem hotela namesto nje vse razložiti - moja nepotrpežljivost pač včasih useka ven - ampak sem hitro dojela in utihnila, da sta se sama pogovorila), gospoda v mavčarni sta bila pa prav face zase. Ves čas smo se zaradi njune sproščenosti in dobrega smisla za humor hahljali, smejali in pokali vice. Skratka, prav lušno, no. In ja, hvala bogu smo imeli s seboj en zavitek medenjakov (za ta hujšo lakoto), za povrhu, pa imajo v čakalnici nameščene ekrane, na katerih vrtijo risanke (A je to, Bojana, Krtka - kot bi se vrnili ene 30 let nazaj v naše otroštvo), tako da res v končni fazi ni bilo tok švoh.
Dokazni material (slika) je spodaj. Če pa se kdo sprašuje, čemu tak zadovoljen nasmešek na obrazu - hja, navsezadnje je naša deklica ugotovila, da je pa to prav posebno, namreč imeti mavec na roku. Prva v družini od otrok. Čisto prva. Še noben prej. Pa gor se lahko piše. Pa riše, pa trka. Pa čist noben drug ga nima. Pa vsi jo gledajo. Občudujoče. Kot glavno junakinjo. Pogumno deklico. Ima glavo pokonci kot že dolgo ne. Ponosna, da je kaj.