Kako malo je potrebno, da življenje utihne, zamre, se izgubi nekam pod nebo. Krhkost… moja, tvoja, naša… vseh nas.
Naša vas Brezovica je verjetno dobila ime po številnih brezah, ki rastejo vsepovsod naokoli po naši vasi. Ironično je, da je žled terjal med njimi največ žrtev. Če bi morala oceniti, bi rekla, da je vsaj 90 % brez, ali dokončno uničenih (kot na sliki spodaj), ali pa so tako zelo povešene, da si nikoli več ne bodo opomogle. Je naša vas zdaj sploh še lahko Brezovica?
Zavesa iz vejic breze... saj bi se človek še čudil nad to lepoto, ko ne bi vedel, da je to tragična in preminula lepota.
Vidite levo smreko (na levi sliki spodaj)? Tri dni se je borila z težo ledu... šele tretji dan se je morala vdati in žrtvovati svojo lepo glavo (slika desno). Ko jo sedaj vsak dan gledam ob jutrih pri zajtrku, me vsakih znova stisne v dno duše...
Koze so se po kozje veselile padle veje hruške in jo glodale kot sladoled. Žal niso tako daljnovidne, da bi vedele, da jim zaradi te zlomljene veje poleti ne bodo več padale, neposredno njim pred nos, tako zelo slastne hruške.