Jutranje sonce ni samo lepo, meditativno, ampak tudi spodbuja naš organizem k prebujenju.
Takrat se vse začne: vstanemo, si pomanemo oči, se razgibamo, umijemo, oblečemo in prav kmalu se oglasi naš želodec in začne opozarjati, da obstaja tudi on. Ki zahteva svoje, sicer je siten na kvadrat.
Pri živalih ni dosti drugače, goske takoj, ko se zbudijo, začnejo smukati travo, kure letajo naokoli za svežimi žužkami, mačke čakajo na svojo porcijo svežega jutranjega kozjega mleka, koze stojijo pred ograjo in čakajo na odhod na pašnik...
Tudi divje živali imajo podoben ritem. Kar je povsem normalno in običajno. Spodbudno. Če si le za prvi jutranji obrok ne zamislijo naše domače živali. Junak zgoraj na smreki, si je poiskal krasno razgledišče in cedil sline nad preobilico življa tam spodaj pod njim.
Ah, sveta naivnost... kaj naivnost, zaslepljenost! A kaj moremo, ko pa te lepo, meditativno jutranje sonce pripravi k temu, da pozabiš na vse okoli sebe.
Smrekovega junaka smo prepodili, kure zaradi neprevidnosti ošteli, gotovo je zaleglo. Vprašanje je le: za koliko časa?