Ubogi kozlič. Izgubil je mamo. Oziroma je mama izgubila njega. Mamo bi sicer lahko našli, a nima smisla, saj ga ta ne bo več sprejela. Enostavno ji "ne diši več". Ko se enkrat to zgodi, povratka ni več.
Malce smo razmišljali kaj zdaj z njim. Dobro je to, da ni več "dojenček". Da je pri nekje 3 mesecih že razmeroma samostojen, da je tudi že travo in liste z grmov. A gotovo je, da mu nekaj mamine nežnosti ne bi škodilo. Ker pa mu tega ne moremo dati, smo rekli, da mu bomo dali vsaj nekaj dodatnega mleka. In tako smo rehabilitirali neko staro flaško in mu dali piti. Sprva se je obotavljal, ko pa je okusil mleko, je začel piti. Pil je in pil in pil... in popil slab liter mleka (kozjega se ve). Nato se je opotekel pod kozolec, se vrgel po tleh in zaspal v blaženem transu mlečnih sanj. Kaj ni to krasno?