Žal pa je jata že zmanjšana, eden od piščančkov je umrl - ne vemo zakaj, pomagali smo mu kolikor smo mogli, a žal je bila narava premočna. Sledilo je logično vprašanje: kako s pokopom? Midva sva se navduševala nad indijskim pokopom (sežig v peči in raztros pepela po travniku), otroci pa tega niso mogli kar tako sprejeti. No, zavoljno mraza in zmrznjenih tal, sta dva od otrok na koncu vendarle rekla, da naj bo. Srednja deklica pa je odločila: "Ne, zažgali ga ne bomo, mu bom pa jaz grob skopala". In ga je, v zamrznjena tla s krampom in motiko, je skopala grobek in piščančka zagrebla. Prava Antigona.
Med prazniki pa smo se naučili (nekateri ponovno, nekateri prvič) igrati igro s kartami: remi. Po začetni skepsi, je celo družino zajelo navdušenje in sedaj ga že nekaj dni redno igramo. Nekateri nad vsemi pričakovanji celo zelo dobro, na primer, Antigona od zgoraj. Otrok očitno sploh ne razume, da je remi težka igra, da je mlajši otroci težko igrajo, še težje razumejo, da igra zahteva seštevanje, oblikovanje strategij, načrtovanje. Ne, ona tega ne sliši, ona samo pride, vzame karte in zmaga. Pri šestih letih. Starejše člane že pomalem jezi njena kvartopirska sreča. Mlajša pa nedolžno odgovarja: pa saj znam že seštevati do deset! Ja, itak, to razloži vse. Ha!